Nogometni klub Črnuče

Intervju - Jože Roblek

Tokrat smo za vas pripravili intervju z našim legendarnim trenerjem Jožetom Roblekom »Šurom«, saj je 23. julija minilo natanko 50 let, odkar je opravil prvi izpit za inštruktorja nogometa. Skoraj celotno kariero je v takšnih in drugačnih funkcijah deloval v našem klubu, pri čemer je tekom let opravil še naslednja trenerska usposabljanja ter leta 1990 dosegel še zadnjo stopnjo oziroma najvišji možen naslov za amaterja, trener nogometa prvega razreda. Bil je tudi član upravnega odbora DNTOZ, disciplinski sodnik in regijski tožilec. Za svoje delo je prejel številne plakete in priznanja s strani kluba, trenerske organizacije in medobčinske nogometne zveze. Ob tem častitljivem jubileju smo z Jožetom opravili daljši pogovor v črnuški kavarni.

Rojeni ste v Tržiču, po poklicu ste knjigovez. Kako ste se znašli na Črnučah?

Ko sem hodil v grafično šolo v Ljubljani, sem na praksi spoznal nekatere Črnučane in dobil tudi stanovanje, da sem po odhodu iz dijaškega doma imel kje spati. Po končani šoli sem se zaposlil v Gorenjskem tisku v Kranju, nato odšel v vojsko in se po vrnitvi, ker mi v Kranju ni bilo všeč, pozanimal, ali bi se lahko vrnil Ljubljano. Poznal sem vodjo knjigoveznice v tiskarni Jože Moškrič, dobil sem službo in kmalu tudi dekle, s katerim sem se poročil in se ustalil na Črnučah.

Zraven ste bili praktično od ustanovitve kluba. Kako je bilo tedaj, kakšna je bila organizacija nogometa v sedemdesetih? Kakšni so bili pogoji?

Pri črnuški pošti smo igrali mali nogomet, nato pa je prišlo do odločitve, da se ustanovi klub. Povabili so me zraven in sem prišel. Na začetku je bilo vse povsem amatersko. Tam, kjer je igrišče, je bilo tedaj smetišče in je bilo potrebno vse pospraviti, na mestu garderob je imela kmetijska zadruga prostore za sejem, ki nam jih je odstopila. Sami smo morali napeljati vodo, vse je bilo zelo udarniško. Sprva smo imeli samo člane, nato pa še pionirje. Bili sta samo dve ekipi. Prvi predsednik je bil Metod Lampič.

Bili ste napadalec in kapetan. Do kdaj ste aktivno igrali za člansko moštvo?

Za člane sem igral do sezone 1975/76. Najprej smo igrali v ljubljanski ligi, kasneje (leta 1973 op. a.) smo se uvrstili tudi višje v podzvezo. Hodili smo v Trbovlje, Medvode in druge kraje.

Se spomnite kakšnih zanimivih anekdot iz tistega časa? Ste imeli kakšnega znanega soigralca? Vem, da so za Črnuče med drugim igrali tudi nekateri smučarji.

Veliko znanih igralcev ni bilo, delovali smo povsem na prijateljski ravni. Najboljši igralec je bil Rajko Dežman, ki je med drugim igral za Olimpijo in Slavijo. Bil je tudi prvi trener, nato pa je ekipo prevzel znani strateg Andrej Oblak. Prva smučarja Črnučana sta bila Košak in Čižman, potem Sandi Kavčič, od znanih zimskih športnikov pa so kasneje igrali še Cerkovnik, Križaj in Ulaga.

Kako ste se znašli v trenerskih vodah? Katere selekcije ste vse trenirali?

Potrebe kluba, moja želja, da postanem trener in spodbuda takratnega trenerja Andreja Oblaka so me prepričali, da sem se podal na to pot. Tako sem leta 1975 opravil izpite za inštruktorja nogometa. Prva stopnička kot inštruktor nogometa kmalu ni več zadostovala potrebam kluba, zato je bilo potrebno pridobiti več znanja. Šolanje se je zaradi veliko dela v klubu in drugih obveznosti zavleklo do leta 1984. Do tega leta sem opravil vse izpite za trenerja nogometa, po šestih letih pa še izpite za najvišji amaterski naziv trener nogometa prvega razreda. Imel sem dobre mentorje, Andreja Oblaka, Mahmuta Kapidžića, Kasima Kokota in Janeza Zavrla, ki so bili vsi trenerji pri NK Črnučah. Bil sem trener mladincev in pomagal tudi pri članih.

Kateri je bil največji uspeh v tistih časih, verjetno območna liga?

Ja, sredi osemdesetih so se mladinci uvrstili v območno ligo. Igrali smo s klubi z Gorenjske in Dolenjske. To je bilo v času, ko so ustanovili enotno ligo za mladince in kadete. Ker na Črnučah nismo imeli kadetov, smo sestavili skupno ekipo z Ježico. Številni moji igralci so igrali za obe ekipi. Imel sem mladince tudi v času, ko je v klub prišel Branko Oblak. Takrat so člani s tretjim mestom v drugi ligi dosegli največji uspeh v zgodovini kluba. Članska ekipa se nato preselila na Ježico in na željo kluba sem kot tehnični vodja tja odšel tudi jaz. Tam sem bil nato vodja mladinskega pogona, na željo Tomaža Kavčiča pa so me kasneje spet postavili za tehničnega vodjo članske ekipe, ki se je uvrstila v prvo ligo.

Nazadnje ste vodili tudi člane in veterane Črnuč. Kako je prišlo do tega in delo s katero selekcijo vam je bilo ljubše?

Okrog leta 2008 eno leto razen vodenja veteranske ekipe nisem bil več aktiven, nato pa sem se ob pripravah na 40 letnico kluba vrnil v NK Črnuče kot članski trener. Nazadnje sem vodil samo še veterane. Najboljše je bilo delati prav z veterani, ker sploh nismo imeli treningov. (smeh) Ko imaš v ekipi svoje znance, je najlažje voditi ekipo. Tekom kariere sicer nisem vodil praktično nobenih drugih selekcij razen mladincev in članov.

Kako vidite klub danes in kakšne so vaše želje za prihodnost?

Ker vem, kako je bilo od leta 2015, kakšna so bila nekatera vodstva in kaj vse se je dogajalo, sem presenečen, da ste sploh ugriznili v to jabolko in da tako vodite klub. Nasploh pa mislim, da je za uspešno delo treba resno postaviti meje in da se starši ne smejo vtikati v delovanje kluba.

Bi še kaj dodali za konec?

Ne, nimam česa dodati. Sem pa še nekaj pripravil. (Jože nam je v svojem slogu pripravil še obsežne zapise o svoji trenerski poti, ki so bili v veliko pomoč pri urejanju intervjuja op.a.)